Viktorijin hlev, torek, 31.marec 2009

Kadarkoli se oglašamo iz Viktorijinega hleva, vedno omenimo tudi Aldota (njegovo ime ves čas narobe sklanjamo. Bolj nagajivo se sliši.). Zato je čas, da ga malce bolj predstavimo.
Rodil se je 15. maja 2004 v Viktorijinem hlevu mamici Vendi in očku Janezu. Ne vemo, zakaj so ga takrat poimenovali Aldo, a ime mu kar pristoji. Sedaj, ko odrašča, postaja pravi latino gizdalin. črna svetlikajoča dlaka, črna griva in temne, zapeljive, nagajive oči.

Kot žrebiček je odšel z mamico Vendi v hlev pri Žužemberku, kjer jima je družbo delal še kastrat Piko. Skupaj so se veselo podili po ograjenih pašnikih in tu je postala Aldotu ograja poseben izziv. Vedno si je izmišljal nove načine kako priti na drugo stran in velikokrat mu je to tudi uspelo. Ko je prišel čas njegove moškosti, je izkoristil priložnost in z Vendi zaplodil svojega potomca. Nihče ni vedel za to. In ko sta se Aldo in Vendi kmalu zatem vrnila v Viktorijin hlev, smo sumljivo opazovali Vendijin trebuh, ki je postajal vse večji. Nemogoče, da bi bila breja! Piko je bil kastrat, mali Aldo pa njen sin! Vsi naši dvomi so se razblinili, ko se je v zgodnjih jutranjih urah, 14.aprila 2007 Vendi ožrebila in je na svet pokukala Aldova kopija, žrebiček Val-Nike. No, in tako si je Aldo kar sam naredil brata in sina, ki ga je imel neizmerno rad. Skupaj sta se igrala in delala lumparije vse do dne, ko so novi lastniki odpeljali Val-Nika v hlev na Trebelno.

             
Aldo je zelo radoveden konjiček z neizmerno veliko energije, kar ga mnogokrat pripelje v razne nevšečne situacije. Enkrat se je med valjanjem po travniku skotalil skozi trake električnega pastirja sosedom na vrt, drugič se mu je uspelo povzpeti na visok gnojnik, dol si pa ni upal in je kar par ur preždel kot petelin na vrhu gnoja. Potem je zopet enkrat nekaj poplesoval na malo daljšem povodcu in nekako mu je uspelo, da si je povezal zadnji nogi, se zvrnil po tleh, kjer je potem mirno počakal na našo pomoč. Med odraščanjem je pridobil neprijetno navado - grizenje. Vsi, ki smo bili kdaj v njegovi bližini se lahko pohvalimo, da nas je poštempljal s svojimi zobki.
Po hierarhični lestvici je Aldo čisto na repu. Morda je samo Puki za njim. Izredno je družaben in si ves čas išče prijatelja za igro. Vendar so vsi v naši konjski družini že poparčkani in tako Aldo ostane sam. Pa vsakemu malo nagaja, dokler ga ne naženejo proč. Kadarkoli pride nov konjski učenec v našo šolo, je Aldo prvi pri njemu in si ga ogleduje,če bi bil primeren za njegovega prijatelja. A vsi ti prišleki tudi kmalu gredo in potem je Aldo žalosten. Tako si želi imeti nekoga, ki bi bil samo njegov prijatelj. In želja se mu je uresničila. Njegova lastnica je postala velika ljubiteljica živali, gospa Desa Muck. Kako je prišlo do tega nakupa, je na svoj humoren način opisala v kolumni tednika Total.

Enkratno je bilo opazovati, kako sta se Aldo in Desa pričela zbliževati, se spoznavati in postajati odvisna drug od drugega. Kljub svojim številnim obveznostim najde Desa vedno čas, da pride pocrkljat svojega konjička. In takrat, ko pride, nastane v Viktorijinem hlevu cela predstava. Ne samo Aldo, tudi ostali konji že poznajo Deso in njeno vrečko polno dobrot. Ko zaslišijo njen glas, se vsi nagnetejo ob ograji maneže in kot berači (nam delajo sramoto) prosijo za dobrote iz Desine vrečke. In ubogi Aldo ob vsej tej gneči vedno ostane nekje v ozadju. Vidijo se samo njegove velike lačne očke in pozorno našpičena ušesa. Kot vsi vemo je Desa tudi zelo dobra igralka in nekaj igralskih veščin je naučila tudi Aldota. Desa malce dobrot razdeli med konje in se naredi kot da je vrečka prazna in da odhaja. Seveda v tem trenutku ni več zanimiva za ostale konje, ki se razpodijo po maneži. Tudi Aldo naredi par krogov kot da ga vse to dogajanje čisto nič ne zanima in ko ga nihče ne opazuje hitro priteče k ograji, kjer ga čaka Desa. Najprej hlastno izprazni vse kar je v vrečki (naučil se je že čisto po tihem ugrizniti v jabolko, da ne bi zbudil pozornosti ostalih konjev), potem pa se v celoti posveti Desi. Malce jo pogrize, nato pa prisluhne njenemu tihemu glasu, ki mu pripoveduje kje vse je bila, kaj je delala, kako ga je pogrešala. In ta veliki igrivi, nagajivi konjiček se naenkrat umiri in s temnimi očmi nežno gleda svojo prijateljico. Ostali se takrat diskretno umaknemo, ko onadva zaplavata v svoj svet medsebojnega razumevanja. In Aldo je srečen. 

 

MARKOVO JAHANJE

                                                                                                             Ljubljana,18.april 2009

Z Beauty v štirih slikah

1.slika: Galop v pšenico

Peterica se je s svojim tovorom odpravila na nove pustolovščine. Desin Aldo s Tonijem, Tara s Klemnom, Janez z Vinkom, Westa z Majo in Beauty z mojo težo na hrbtu. Tokrat sem zamočil na samem začetku, saj nisem prepoznal Beauty! Očitno zaslepljen v novi opremi, ki je sicer zelo prav prišla, a vseeno... Skušal sem se ji oddolžiti tako, da sem ji dopustil, da je krepko drgnila glavo obme.

Trd kot sem, se nikakor nisem mogel usedlati. Na srečo so mi Natašine močne roke pomagale, še več, skoraj so me vrgle na drugo stran Beautynega hrbta. Dan je kazal lepo podobo in preprosto smo se odpravili proti Šentrupertu in njenim Selam. Ravnica je vabila in kmalu se je preprosto jahanje spremenilo v galop. A preden je meni prišlo, smo se vmes že dvakrat ustavili...posledice tako ali tako čuti moja zadnja plat in kar raste iz nje - navzgor.

Nato pa je galopiranje postalo užitek. Tako velik, da je Beauty izstopila iz kolone in brez smernikov prehitela vse po vrsti ter potegnila naravnost na njivo pšenice. Krivec sem bil seveda jaz! A gotovo bo na tistem vogalu pšenica bolje obrodila.

2. slika: Konj opazuje

Tokrat sem malček pozorneje opazoval Beauty in ostale konje ob krepkem zavedanju, da to niso avtomobili, na katerih sediš in preprosto tiščiš na plin ali zavoro... Kolikor je moja amaterska nevednost o konjih zapazila, so zelo dovzetni za dogajanje v bližnji in daljnji okolici. Tako kot ljudje ogledujemo okolico in pozdravljamo(?) soljudi, tako je tudi Beauty nenehno obračala glavo zdaj na desno, zdaj na levo in tako in drugače strigla z ušesi. Kar potegnilo me je, da sem ji sledil in skušal opazovati, kar je opazovala sama. In nehote mi je ušel še kakšen komentar, namenjen njej...

3. slika: Western na dolenjski način

Po prvem vzponu preko Vrha in vedrenju pod kozolcem, ko se je dan sfižil, smo prispeli pod Vinkov in Majin vinograd v Selih. Spodaj v kotanji se je na vse strani vzpenjal strm breg in nad njim zidanica z obljubljeno malico... le še do tja je bilo potrebno priti. Toni se ni obotavljal in usmeril naravnost navzgor. Spet se mi je zavrtel kakšen medel prizor iz western filmov in se spremenil v razburljivo realnost. če bi moral vihteti še kakšen pripomoček, pa si raje sploh ne predstavljam.

V trenutku sem spoznal, kako prav so prišle tiste "dolgočasne" vaje priklonov in odklonov v maneži... Malce me je zaskrbelo, saj se Beauty zaradi težav z dihanjem hitro utrudi in vzpon navpično navzgor mi ni šel v glavo. Toni nas je usmeril počez, a kaj ko je bil tak breg, da bi še človek moral na vse štiri. No, konj jih sicer ima...Beautyno dihanje se je začutilo, nagnil sem se k njej in se prepustil. Njene mišce so se napele, telo ji je zadrhtelo. Začutil sem celo njeno nogo, ki išče pravo mesto, da se lahko požene naprej. Neverjeten občutek. Prejšnji strah je izginil in za trenutek sem se ji popolnoma prepustil, vedoč, da bo prišla na zgornjo pot, kjer so čakali ostali.

Kako je teknila malica in njeno "podmazno" sredstvo! Ob čudovitem pogledu in ponovnem soncu smo občudovali Šentrupertsko ravnino pod seboj. A ker je Maja odhajala na ogled Škofjeloškega pasijona, smo se morali podvizati. Toni je sicer predlagal, da bi lahko tudi sami zaigrali pasijon, če bo zamudila. Vinko bi bil Jezus, on pa bi ga bičal. Vinko se nekako ni sprijaznil s klasično Jezusovo vlogo in predlagal novo poglavje: Kristus vrača udarec.

Tako smo se odpravili preko Vihra do Hrastnega, kjer so nas Deželanovi, znani po svoji gostoljubnosti, ponovno osvežili, da smo se lažje spustili do Roženberka in usmerili konje nazaj proti Slepšku.

4.slika: Podiranje traktorja

Ravno polje je bilo skoraj kot mravljišče. To je čas setve in saditve, zato smo morali premagati tudi kakšno oviro. Med potokom na levi in njivo na desni se je usidral traktor. Na njivi sva z Beauty že bila, zato sva se obrnila k robu potoka, da bi tako obšla traktor kot ostali. A tik ob traktorju je strašno zaropotalo, zašklepetalo, nekaj počlo in se končno poleglo. Beauty je čudovito speljala, a med traktorjem in njo je bila že moja noga! Vsi so se prestrašeni obrnili, še lastnik traktorja ni ostal brezbrižen, jaz pa sem dobil nov poduk: konjem se ni dobro zameriti! Ali bolje: če nisi povsem z njimi v njihovem gibanju, se ti hitro maščuje. Tako kot v vseh stvareh, ki jih človek počne... Noga ni utrpela nobene škode, za traktor pa ne vem...

Na zadnji ravnici se je Beauty zopet pognala v tekmovalni galop, a moje utrujeno sedišče in noge so jo komaj dohajale... Maja se je kasneje zadaj še nekaj oglašala, da bi še, a sem hitro sikal nazaj, da naj raje utihne...

Prijetno utrujen, a nadvse pomirjen, sem snel sedlo in Beauty dovolil, da se je še zadnjič, vsa prepotena, obrdgnila obme.

A to pomeni, da me ne obsojaš več, ker te nisem prepoznal?

Avtor Marko Suhi

                                                                                                              Ljubljana, 22. marec 2009

Nedeljsko popoldne na konju 

Z nekaj zamude smo Vinc, Maja in moja malenkost prispeli do Slepška pri Mokronogu, natančneje do Šole jahanja Viktorija. Razlogi za zamudo so "modre" narave in ni to mesto, da bi se znašal nad čudnimi "forami" modrih mož....

Čeprav smo s Tonijem in Natašo, pa tudi z njihovimi ljubljenci že stari znanci, sva z Vincem imela nekaj cmoka v grlu. Najina zadnja učna ura jahanja se je odvila lanskega oktobra in človek hitro pozabi...a časa za pomilovanje ni bilo. Treba je bilo skrtačiti konje, jih osedlati in jim natakniti uzde...prvo opravilo ni težko, pri drugem in tretjem, pa mi je na pomoč prijazno priskočila Nataša, saj bi sam verjetno kaj narobe zapel in zvezal... 

Zopet sem bil na konju! Spomin mi je za trenutek odjadral v otroška leta, ko smo imeli tudi doma konja Borisa. Nekako pri petih letih me je stric Jernej celo posadil nanj. A vseeno se v tistih letih nisem spoprijateljil s konjem. Ne vem, zakaj. Zdel se mi je ogromen in strašen in ta strah je ostal. Poleg tega pa so konji pametni in čutijo, kaj misliš v njihovi bližini! Smejal sem se edino takrat, ko sem spoznal bratranca - Borisa. Seveda mi pri petih letih ni bilo jasno, kako mu je lahko ime Boris, če pa je to vendar naš konj! A po lanski pripravi v Viktoriji sem se otresel tega strahu in lepo usedlan čakal na naš popoldanski potep. Zajahali smo. Maja Westo, jat Beauty in seveda Toni živahnega Alda, pa še en "konjski" navdušenec svojega konjička, ki jima na žalost ne vem imena. Kriva je starost... Peterica oz. deseterica se je postrojila in se napotila po lepi asfaltni cesti proti Debencu...

Beauty je silno rada Janezu rinila v ta zadnjo in sem jo komaj brzdal. Če bi si Janez omislil kakšno brco, bi je gotovo bil deležen jaz in ne Beauty! Pot se je vila po zgodnjespomladanski dolini in se vlekla tja, kjer sem mislil, da je konec sveta. Asfalt se je nehal in začel se je McAdam, ki se je počasi zgubljal v gozdno pot. Zanimiva je taka ježa, ki te pomiri, osvobodi in prevetri. Vsak je poskrbel za svoj del navdušenja. Janez je vsake toliko veselo zaokrožil z glavo in pri tem pljunil daleč nazaj. Največ je pokasiral Vinc, a tudi blizu mene je kaj priletelo. Z gozdne poti smo krenili na stezo, ki se je izgubljala v breg, gosto poraščenim z grmovjem.

Prav hitro se je umirjena ježa spremenila v majčkeno odisejado. Vsaj zame, ki sem bil prvič na taki poti. Treba je bilo v strm breg, premagovati ovire, podrta debla, močne veje. Medtem, ko sem sam razmišljal, kako bi se tem oviram ognil, je Beauty samodejno usmerjala svojo pot in odlično premagovala nastavljene ji ovire! A kljub tej spretnosti se mi je malček maščevala, verjetno zaradi moje nejevere, Sredi goščavja se je vejevje tako zgostilo, da ga je bilo treba umakniti. Beauty se je nekaj časa sama spopadala z njim, nato pa obstala. Seveda sem se gentelmansko nagnil naprej, prijel za veje in jih privzdignil. Beauty je izkoristila priliko in ko sem jih dvignil nad njeno glavo, se je veselo pognala naprej. Toda nad njeno glavo sem imel že svojo! A zanjo to ni bilo pomembno, saj sem posledice čutil jaz...

Prečkali smo čudovito jaso in prispeli do Zgornjega Zabukovja nekje pri/nad Trebelnim. Vreme je streglo, da je kaj in pogled se je raztegoval od bližnjih Gorjancev s Trdinovim vrhom in smučiščem Gače na jugu pa vse do samega očaka Triglava daleč na severozahodu in na videz mnogo večega Kuma. Ko prispemo do Tonijevega očeta, nam ta pove še, da se z nekaj deset metrov oddaljenega hribčka vidi tudi Snežnik. Slovenija na dlani...

Konji so si dali duška med borovci, mi pa smo se premaknili pred hiško in sonce je poleg nas božalo prazne vrčke piva, saj se je vsebina kaj hitro znašla na pravem mestu.

A po prijazni postrežbi in veselem klepetu je bilo treba naprej. Pot je bila še dolga in dan se je počasi prevešal v tretjo četrtino. Po cesti in travni dolini smo se spustili do dolenjskega "blejskega jezera", le da je bila tu na otoku hiška za race, rac pa nikjer. Konji bi kar drveli, tako da smo jih težko brzdali...spet je bil čas za postanek, a tokrat smo ostali kar v sedlih. Aldo je šel pogledat svojega sina, pa se nista kaj prida zmenila...še stari ata Janez se ni oziral na morebitna izlivanja naklonjenosti.

Tudi tukaj nismo mogli brez postrežbe. Stric je prinesel borovničke in kruh. Mislim, da ni potrebno pojasnjevati, komu je kaj pripadalo. No, edino Maja se je vzdržala vsega. Po kratkem klepetu smo nadaljevali pot. Beauty je že kar sama obračala...

Čakal nas je še zadnji kos zanimive poti, ob kateri sem se spomnil risanega filma Spirit . Ga priporočam! Pogled s "konjske" perspektive je jako zanimiv, še najbolj me je stiskalo ob gozdni poti, polni listja in kamenja, ki se je zarezovala v strm bukov breg. Beauty si je želela hoje po zunanjem robu, jaz pa sem z grozo gledal nekam globoko v grapo in zdelo se mi je, da izgubljam tla pod nogami. Ko ti noga s konjskega hrbta binglja takorekoč v globel, ni nič kaj zanimivo če gledati v tisto smer...

Tudi moči so pojenjale. Beauty je na trenutke naporov dihala kot - konj, sam pa sem že čutil, od kje mi rastejo noge! Počasi sem si želel, da ne bi več izvajali kasa, saj so tudi noge postale mehkejše...po dobrih štirih urah ježe je za novinca to menda dovoljeno! A sklenili smo krog in prispeli na cilj. Ob ponovnem stiku s trdimi tlemi sem se počutil peresno lahkega in nekako me je tudi pri hoji kar privzdigovalo. Bilo je res super in gotovo ne zadnjič. Da se poslužim izreka, ki sva ga s Patricijo iznašla že pri vzponu k izviru Boka: selektivni spomin je odlična stvar!

Avtor Marko Suhi                                                                                                                      

DIXIE JE ODŠLA

                                                                                 Viktorijin hlev, sobota, 13.december 2008

Tako kot tista pesem Ray Charlesa: Oh, it^,s cryin^, time again, you^,re gonna leave me..., je bil zopet čas za jokanje.

Že v začetku novembra je dobila Dixie novega lastnika iz Ljubljane in po tihem smo upali, da bo še vedno ostala v našem hlevu, a so 6.decembra zvečer prišli po njo.Še zadnjič smo to samosvojo lepotico skrtačili, ji počesali veličastno grivo in jo pocrkljali s priboljški.

Dixie je bila nekaj posebnega. Zaradi svoje slabe zgodovine ni imela rada ljudi in tudi nekateri konji so se morali vedno izogibati njenim brcam in ugrizom (predvsem frfrasta Beauty in radovedni Aldo) toda kogar je vzljubila, ga je imela nesebično rada. Tako je bila dolgo časa prav podložna prijateljica Tari, bila je njen telesni stražar. Tara ji nikoli ni vračala te naklonjenosti.

Potem pa je dobila Dixie Pocahontas. Bila je enkratna mamica. Svoje radožive, živahne punčke ni niti za hipec spustila iz oči in tudi Pocahontas je bila zelo navezana nanjo.

Zato je bilo tisto noč v decembru, ko je Dixie odhajala toliko žalosti v njunih očeh in v naših srcih. Dixie se je še zadnjič ozrla proti hlevu in se žalostno oglasila, preden je vdano vstopila v prikolico. Srečno Dixie! V Ljubljani bodo lepo skrbeli zanjo, saj je novi lastnik velik ljubitelj in poznavalec konj in smo prepričani, da mu bo uspelo v Dixie vzbuditi zaupanje do ljudi.

Prva dva dneva je bila Pocahontas polna žalosti. Tekala je po hlevu in klicala mamo, potem pa se je sprijaznila s tem, da je ne bo več. Sedaj skuša najti svoj prostor v družini. Igra se z Whisper in Aldotom, zaščito pa išče pri nas, skrbnikih. Ima nas rada in nam zaupa, ljubezen ji vračamo in ji s tem polagamo veliko boljše temelje za razumevanje z ljudmi, kot jih je imela njena mamica

Dixie.

POČITNIŠKI VIKTORIJIN TABOR

                                                                         Viktorijin hlev, ponedeljek, 15.september 2008

Danes zjutraj naju je soded Andrej poklical naj prideva pogledat enkraten prizor. Na vseh žicah električnega voda je v dosegu pogleda sedelo tisoče lastovk in še so prihajale ter iskale mesto za pristanek. Toni je v šali pripomnil, da je en meter naših lastovk, iz Viktorijinega hleva, saj so si v njem zgradile tri gnezda, v katera se vsako pomlad vrnejo in si ustvarijo družino.

Lastovice na žicah so še nekaj časa čebljale, nato pa so se vse na enkrat dvignile, še trikrat zaokrožile nad našimi glavami in izginile v daljavi. Srečo pot! Se vidimo zopet spomladi!

Tako kot hiter švis lastovičjih kril, je minilo tudi to poletje. Spomladi je še bilo nekaj časa, da smo se oglašali z novičkami iz Viktorijinega hleva, potem pa je prišlo poletje in počitnice in otroci na počitniških taborih.

Od zgodnjega jutra do pozno v noč smo se družili: konji, otroci in mi, ki smo skrbeli zanje. Ob vsaki skupini otrok so nam starši zaupali svoj zaklad z besedami: "No, pa srečno! Upamo, da boste zdržali."

Priznamo, bilo je prijetno naporno.

Že prve ure druženja smo navezali pravi stik, ki se je vsak dan samo še okrepil in potem nam je bilo na koncu, ob odhodu, vsem malce hudo in potočili smo tudi kakšno solzico. Tisto lepilo, ki nas je povezovalo skupaj, so bili seveda naši konjički.

Zgodaj zjutraj smo najprej poskrbeli zanje, jih nahranili, jim očistili bokse, nato pa je vsak od otrok olepšal še svojega konjička. Ga skrtačl, počesal, očistil kopita. Konjički še nikoli niso bili tako lepi. Tara je bila vsa v kitkah, Vendi je dobila nov frufru, Rika je bila čisto pomlajena s svojimi čopki, Aldove obline so s sijočo dlako še bolj prišle do izraza. Le Janez je malce po moško užaljeno tacal okoli s svojimi kitkami v košati grivi.

Tako kot se poje Viktorijina himna: "Mi gremo pa v Viktorijo se jahat naučit..." so se otroci učili osnov jahanja, tisti pa, ki so bili že vešči v sedlu, so svoje znanje še poglobili in uživali v sproščenem jahanju na terenu. Sredi dneva, ko je pritiksnila vročina, pa so se otroci ohladili v bazenu, sproščali višek energije na trampolinu ali pa klepetali pod senčnato brajdo.

Vsi naši pogovori so se vrteli samo okoli konjev. Učili smo se o njihovi anatomiji, psihologiji, prehranjevanju... Otrokom ni bilo nikoli dovolj zgodbic o naših konjih: o tem, kako je Tara premagala svoj strah in žalost, kako je Beauty prišla v Viktorijin hlev in seveda zgodbice o nagajivem Aldotu.

Višek našega druženja pa je bilo verjetno jahanje na Trebelno, kjer smo prespali na seniku prijazne družine Kleidermanovih. Že sama pot do tja je bila doživetje. Začeli smo jo z gromoglasnim AAAAAJD!, si nazdravili s kozarcem vode in nato zajahali. Tisti, ki so se na Trebelno peljali v avtu, so bili seveda prej na cilju in so si na seniku priskrbeli najboljši prostor za spanje. Ostali pa smo dve uri uživali v sedlu in morili konjičke z neštetokrat odpeto Viktorijino himno.

Pri Kleidermanovih smo bili priča ganjljivemu srečanju treh generacij, ko je Val-Nike ponovno videl svojega dedka Janeza, babico in mati Vendi ter očeta in brata Aldota.

Ob večernem pikniku so se nam pridružili še okoličani, počastil nas je tudi sam župan občine Mokronog-Trebelno. In vedno je bilo veselo. Enkrat nas je s svojo harmoniko razveseljeval Patrik Luka (ta malček pa res zna zašpilat), drugič smo peli vse najboljše Jerneju, ki je ravno tisti dan dopolnil osemnajst let (še enkrat: Vse najboljše!)... Vesel živžav je bil tudi na seniku, ko smo si v svežem senu pripravljali ležšča in se ponoči gledali z radovednimi polhki in zmakljivimi vevericami. In naslednje jutro vesela, malo daljša pot domov.

Ves čas tabora se je toliko dogajalo, da nam je zmanjkovalo časa. Tako smo lahko samo enkrat šli na izlet z zapravljivčkom. Beauty in Westa sta nas varno popeljali po prelepi Šentrupertski dolini do potoka, kjer smo imeli piknik, tekmovanje v teku (zmagala je Liza), Tim in Tom pa sta v potoku iskala rake.

Zadnji dan so imeli otroci predstavo za starše. Predstavili so konjičke, nato smo zapeli Viktorijino himno (že spet), zavpili AAAAJD!, potem pa so z jahanjem na Riki in Janezu očarali svoje starše. Fotoaparati kar niso nehali "škljocati" in ob koncu vsakega jahanja navdušeno ploskanje. Bravo! Bravo! Starši so bili ponosni na svoje otroke, mi, ki smo bili ta teden z njimi pa še bolj. Zato je bilo vsako slovo težko. Objemi, obljube, da se še vidimo, cmok v grlu, solza v očesu... Celo poletje je bil tak živžav, potem pa je zadnji dan v avgustu zavladala tišina v Viktorijinem hlevu. Še nekaj dni so odzvanjali v naših ušesih glasovi otrok: Tjašino petje: "Toni je pa ribo ujel...", smeh male Katje, Nejćevo moledovanje: "dej nared še toustke....", pa velika Katja: " jst bi šla z Janezom v galop...", iskre domislice Patrik Lukca.

Zato otroci, tako kot v začetku lastovicam, tudi vam iz Viktorijinega hleva kličemo: Srečno! Vidimo se naslednje poletje!

Veliko lepih utrinkov z naših taborov je ujetih v sličicah naših albumov

http://picasaweb.google.com/jsviktorija/VTABOR_10_3#

OSNOVNA ŠOLA

                                                                                         Viktorijin hlev,nedelja,30.marec 2008

Danes je bil tak veselo-žalosten dan. Vesel zato, ker sta dva izmed naših učencev zaključila osnovno šolanje, žalosten pa zato, ker sta zapustila Viktorijin hlev. Na vse konjičke, ki pridejo k nam, se neverjetno navežemo, tako ljudje kot tudi naša konjska družina. Novim učencem skušamo prihod v drugo sredino narediti čimmanj stresen. Naši konjički so ob vsakem prišleku seveda vsiljivo radovedni, zato novince nastanimo v bokse tako, da se najprej ogledujejo od daleč in si nato vsak dan prihajajo bliže. Ko se navadimo drug na drugega in vzpostavimo zaupanje, pričnemo s šolanjem.

Januarja so v šolo prišli Sokol, Mala, Miša ter Toty, ki pa je potreboval le kratek tečaj dresure, saj je bil že dokaj dobro ujahan. Toty bo ostal pri nas še kakšen mesec, da mu lastniki dokončajo njegov novi dom. Ker smo imeli že tako lepo skupinico učencev, smo vanjo vključili tudi Aldota, ki bo maja dopolnil štiri leta in bi bil že čas, da se malo zresni.

Izredno lepa kobilica Mala, pasme haflinger, je bila s svojimi 6 leti najstarejša v skupini. Bila je kot nebrušen diamant. Rada je imela ljudi, ni pa imela osnovne vzgoje: čiščenje, dvigovanje nog, vodenje na roki. V začetku je bila trmasta in vihrava, vendar se je s pravim pristopom in z veliko potrpljenja kmalu unesla in tako sta danes z zadovoljnim in ponosnim lastnikom odjahala domov. Seveda v spremstvu Viktorijine konjenice.

Miša, stara 4 leta, je prišla s štarejskega konca. Majhna, pasme križanec, nabita z energijo. Ni se marala preveč družiti z ostalimi konji, rada pa je bila v bližini ljudi, ki so ji dajali tisto, kar je imela najraje: hrano. Tudi ona je morala skozi osnovno vzgojo in nato skozi osnovno dresurno šolanje do terenskega jahanja, kjer se je izkazala za zelo zanesljivo, poslušno, z lepim kasom in še lepšim galopom. Tudi z njo je danes njen lastnik odjahal proti domu. Ob slovesu se nam je naredil velik cmok v grlu. Ko so jo naši konjički slišali odhajati, so jo pozdravljali in ona je od daleč klicala nazaj, nam pa so solze kar polzele po licih.

Sokol, star 4 leta, je tudi majhen konjiček, pasme križanec, ki so ga doma zelo razvajali zato je bil pri nas, kjer ni bil številka ena, kar malce šokiran. Užaljeno se je obračal v kot in se trmasto branil učenja. Vendar je kmalu popustil, saj je uvidel, da je nekdo še bolj trmast in vztrajen kot on: njegov učitelj. In sedaj je užitek gledati njegov pojoči kas in lepo zbrano držo. Naučiti se mora še voziti v vpregi in potem bo tudi on zaključil šolanje.

Aldo, Janezov sin, je vedno zavistno gledal svojega očeta, ki je v maneži učil jahače začetnike in na terenu iskro galopiral z bolj veščimi konjeniki. No in to pomlad smo tudi njemu nadeli sedlo. Bil je videti tako vesel kot prvošolček, ki ponosno koraka prvič v šolo s svojo novo torbico. Njegova radovednost in prevelika količina energije ga malce ovirata pri poslušnosti, vendar bo kmalu tudi on tako zanesljiv kot je njegov oče.

Trenutno sta najmlajši učenki v naši šoli mesec dni stara Pocahontas-Puki in tri dni stara Whisper. Navajata se na dotike ljudi, na našo stalno prisotnost. Puki že lepo dviguje noge in dovoli, da ji očistimo kopita, dovoli tudi, da ji nadenemo in snamemo hlevsko uzdo. Whisper je malo bolj nezaupljiva, vendar bo tudi ona kmalu spoznala kakšen užitek je prepustiti se božanju in razvajanju ljudi.

WHISPER

                                                                                         Viktorijin hlev, petek, 28. marec 2008

V današnjem zgodnjem jutru se je ob nežnem šepetu narave rodila WHISPER.

Ni podobna ne mamici, ne očetu, ampak je čisto nekaj svojega. Svetlo rjava, s črno grivo od katere se vleče tanka črna črta dočrnega repka. Čelni del do smrčka ji obliva bela lisa, dolge trepalnice zapeljivo obkrožajo velike srnje oči. Na dotik je mehka kot plišasta igračka, njeno telo pa deluje čvrsto, nabito kot da bi se teh 11 mesecev, ki jih je preživela v Westi kratkočasila z bodybuildingom. Že v prvi uri svojega življenja se je pogumno postavila na noge in samozavestno poiskala Westino mleko. Še sama Westa je bila presenečena nad hčerino

odločnostjo. Čudovito je gledati to našo kraljico, kako se ji omehča pogled, ko se zazre v svoj mali zaklad. Še pred nekaj meseci, ko je jezno odganjala od sebe malega Val Nika nismo verjeli, da bo kdaj postala tako nežna mamica. Ves čas se s smrčkom dotika svoje punčke in si v spomin beleži njen vonj. Nam dvonožcem nedvoumno pokaže, da je princeska samo njena in da jo lahko občudujemo samo od daleč, pa še to čisto potiho, šepetaje vzdihujemo: Joj, kako je lepa!

                                                                                          Viktorijin hlev, sreda, 19.marec 2008

Westa je še kar v pričakovanju. Pravzaprav smo bolj v pričakovanju mi, kajti Westa se obnaša tako kot vedno. Malce bolj sumljivo gleda nas, ki se ves čas sklanjamo in preverjamo v kakšnem stadiju so njeni seski, jo nežno božamo po trebuhu in poslušamo, če se kaj dogaja tam notri. Morda se bo ožrebila s petka na soboto, ko bo noč polne lune, morda pa bo donosila 25.marca, ko bo praznovala svoj enajsti rojstni dan. Vsakega žrebička smo veseli, Westinega pa pričakujemo še posebej nestrpno, saj je Westa v Viktorijinem hlevu že od rojstva.

Njena mati je bila plemenita Wiktorija, hannoveranka po kateri ima naša šola tudi ime, oče pa je bil oldenburžan Lifestyle. Westo so ožigosali in označili kot slovensko toplokrvno pasmo.

Kobilica z rodovnikom se temu primerno tudi obnaša. Je kraljica naše konjske družine in s svojo razumnostjo kroti včasih razgrete glave njenih članov. Vsi jo spoštujejo in potreben je samo njen pogled, da se vzpostavi red. Pod svoje okrilje je vzela frfrasto Beauty, kateri celo dovoli, da jo izrine od hrane. Malce več časa si je vzela, da je v red spravila Aldota, ki skuša v svoji pubertetniški zagnanosti zlesti čim više po hierarhični lestvici. Janez je njen namestnik in sedaj, ko je Westa v boksu, ji mora vsak dan poročati, kaj se dogaja v hlevu.

Westin ženin je bil PAINT plemenski žrebec MR DOCS BARS. Ali bo žrebiček temno rjavkast po mami, ali bo šeki po očetu? Vsekakor bo nekaj lepega in težko pričakovanega. Bodočemu novemu članu že izbiramo ime. Nadaljevali bomo tradicijo njegovega rodu in ime se mu bo začelo na W.

MR DOCS BARS

POCAHONTAS

                                                                                                      Viktorijin dnevnik, 6.marec 2008

Zvončki in trobentice, mačice, vijolice,

spet iz zemlje vzklijejo, zdaj pomlad je tu.....

in tu je tudi Pocahontas, ki je pred 11 meseci pričela rasti v Dixie, 28.2.2008 ob 15.35 uri pa je s svojim prihodom razveselila ta naš planet. Saj veste kdo je Dixie, kajne? To je tista znamenita visoka, prelepa kobilica, s čudovitimi belimi lisami po telesu. Vsaka lisa je drugačne oblike: okrogle, črtaste, zvezdaste, metuljčkaste. Tako je lepa, da je že kar kičasta. In kako se nosi! Je pa tudi enkratna mamica. Svojo Pocahontas, ki jo po domače kličemo Puki, nežno vodi v prvih dnevih njenega življenja.

Puki je prava mini kopija svoje mamice in mini bombica svojega očeta, polnokrvnega angleža, ki mu je bilo ime Stroj. žrebički ponavadi veliko spijo, Puki pa je ves čas v gibanju. S svojimi doooolgimi nogicami dirja po boksu, dela kroge okoli Dixie in se veselo vzdiguje na zadnje noge. Postala je vir zanimanja naše konjske družine. Prva sta jo seveda prišla pogledat najbolj radovedna Janez in njegov sin Aldo, ki bi najraje kar ves čas slonela na vratih boksa, če ju ne bi nagnala Dixie. Tudi ostali člani so imeli čast videti malo princesko, ki jo je mamica v ponedeljek za kratek čas popeljala po maneži. Pravzaprav je Dixie sledila Puki, ki je pogumno skakljala zunaj in si radovedno ogledovala svet. Dixie je dovolila samo svoji prijateljici Tari, da si je od bliže ogledala njeno deklico, ostale kobilice pa so nejevoljno razmižljale kako je konec mirnih dni v Viktorijinem hlevu. Le umirjena Westa, ki bo v kratkem tudi sama prvič mamica, je zaskrbljeno pogledovala po Puki: kaj? to je to?

Ob prvem sončnem vremenu smo imeli s Puki fotosession, tako lahko vsem pokažemo to našo prvo pomladno rožico.....

Zvončki in trobentice......